Podoba v ogledalu

Da bi lažje razumeli ozadje nezdrave uporabe družbenih omrežij, je treba najprej razumeti, kako delujejo principi ustvarjanja samopodobe in kako lahko družbena omrežja v tem procesu odigrajo sila destruktivno vlogo.

Tista stara, oguljena, a tako zelo udobna trenirka je najboljše zdravilo za utrujeno dušo pod stresom vsakdanjika. Ko pridemo domov, zlezemo vanjo in vse najhujše, kar se nam je zgodilo, je pozabljeno. Kot nekakšna druga koža, ščit pred hudobijo in zahtevami okolja, varen kokon domačnosti, iskrenosti in sproščenosti.

V tej trenirki in nemarno razprostrti na kavču se seveda ne bi niti v sanjah kazali v javnosti. Ste se že kdaj vprašali, zakaj je tako? Ker je vaša prava – raztegnjena in neskončno udobna – druga koža nekoliko neugledna. V javnosti želite ustvariti vtis nekoliko bolj urejenega posameznika, zato vam takšni ekscesi pretirane sproščenosti niso v nikakršno korist. Zelo dobro se zavedamo, da nas drugi sodijo tudi po tem, kako urejeni smo, kadar nas srečajo, zato se za pojavljanje v javnosti veliko bolj potrudimo kot pa za poležavanje na kavču.

Na mnenje okolja damo veliko, saj si skozi oči okolja ustvarjamo tudi intimno sliko o sebi. Samopodoba je rezultat neprestanega pogajanja med sliko, ki jo imamo o sebi, in sliko, ki jo drugi vidijo v nas. In tu leži jedro našega dvojnega doživljanja sebe: naše intimne predstave o sebi in predstave o sebi, ki jo lahko preberemo iz oči drugih. Čim lepša bo vsaj ena od teh dveh resničnosti (ali pa kar obe), tem lepše se bomo imeli v svoji koži. Razumevanje sebe je namreč mogoče samo skozi dialog s svojim okoljem, kot sta jedro tega procesa lepo zaokrožila filozofa Benveniste in Althusser.

Da bi dosegli zadovoljstvo sami s sabo, je torej po logični formuli treba, bodisi da smo si všeč in nam je res vseeno, kaj si drugi mislijo o nas, ali da si nismo všeč in se zato zelo potrudimo, da smo všeč vsaj drugim. Večina se nas giblje nekje med tema dvema ekstremoma. Prvi ekstrem je namreč lahko plodno gojišče za nevarno antisocialno vedenje, druga skrajnost pa vodi v popolno odvisnost od mnenja drugih (na primer v patološko željo po slavi in oboževanju). 

To preprosto pravilo velja za grajenje samopodobe na vseh področjih – od lepote, pameti, nadarjenosti, prijaznosti in še vsega drugega, po čemer sodimo sebe in druge. Koordinacija in pogajanje med intimno samopodobo in družbeno percipirano podobo posameznika je jedro odraščanja in oblikovanja polno funkcionalne osebnosti.

Zato smo prav vsi do neke mere vpleteni v slikanje podobe o sebi, ki je nekoliko lepša od tiste, ki jo vidimo v ogledalu. To počnemo vsak dan, čim prestopimo prag svojega doma. Odkar imamo skoraj neomejen dostop do družbenih medijev, pa to počnemo tudi na spletu: nekateri bolj, drugi manj očitno.

Asinhrona komunikacija

Spletni in družbeni mediji so bili nepričakovan in izjemno uspešen odgovor na potrebo skoraj vseh prebivalcev tega sveta po tem, da nekoliko polepšajo in polikajo svojo javno podobo. Z nekaterimi svojimi lastnostmi je splet omogočil komunikacijo, ki nehote lepo podpira našo željo po čim lepšem in čim manj razpokanem javnem portretu.

Najpomembnejša tehnološka lastnost spleta, ki je v korist grajenju lepše javne podobe, je asinhrona komunikacija – torej komunikacija, ki omogoča, da preden odgovorimo, temeljito razmislimo in poiščemo najbolj ustrezen odgovor. Raziskovalec Dennis Kubasko je s kolegi proučeval razliko med sinhrono (torej pogovor v živo) ter asinhrono komunikacijo (po e-pošti) ter ugotovil, da je slednja precej bolj premišljena in poglobljena.

Verjetno imamo prav zato veliko rajši klepet v pisni obliki kot pa pogovor v živo. Pri klepetu po telefonu ali v živo je zelo težko skriti vsebine, ki bi jih rajši skrili – na primer, da včasih ne vemo, kaj naj rečemo, da smo včasih malo sitni, da nam je včasih kakšna šala, ki smo jo slišali, malo zoprna, da bi včasih rajši šli domov, kot pa še naprej klepetali, in tako naprej. Vse to lahko pri klepetu po spletu izjemno učinkovito prikrijemo, včasih pa umetno dodamo še kakšne izraze čustvenih doživetij, ki jih v osebni komunikaciji ne bi bili sposobni prikazati (na primer izraziti navdušenje nad tujim uspehom, ne da bi zraven pokazali tudi malo zavisti). 

Mlajše generacije so se udobja pisne komunikacije že tako navadile, da jim prejet telefonski klic pomeni že skoraj nadlegovanje. Pogosto se dogaja tudi to, da pogovor med dvema v živo nikakor ne steče, po spletu pa lahko izjemno prijetno klepetata cele ure. 

Družbeni mediji

Če je asinhrona pisna komunikacija precej zabavna reč, ki nam lepo pomaga ustvarjati polikano sliko o sebi, pa so družbeni mediji temu procesu prinesli nesluten pospešek. Preprosta tehnična rešitev, ki ponuja komentarje pod objavami in podeljevanje oznak čustvenih reakcij (všečki, smeški in podobno), je odprla novo in zelo zanimivo polje za oblikovanje ugodne samopercepcije.

Na primer, na svojem profilu objavim novico, da sem s prijatelji pravkar nazdravila s kozarcem penine v lokalu v središču mesta, kjer sem srečala tudi veliko drugih znancev in prijetno poklepetala z njimi. Po vseh kriterijih devetnajstega in dvajsetega stoletja gre za zelo nepomembno vsebino, s katero res ni treba daviti ali dolgočasiti širšega okolja. V enaindvajsetem stoletju pa ima taka novica na mojem profilu družbenega omrežja zelo veliko uporabno vrednost. Na prvi pogled predvsem zato, ker mi omogoča, da se predstavljam kot družabna, popularna, sproščena punca, ki ima veliko prijateljev in še več znancev. Poleg tega sem tudi pokazala svojo umetniško plat, saj znam narediti lepo fotografijo; če gre za sebek, pa sem pokazala tudi to, da sem – po domače – fejst. Ker pijem penino, sem očitno precej pri denarju, poleg tega pa imam tudi jasne standarde o tem, kaj je »nobel« in kaj ne.

Zdaj pa sledi najpomembnejši del. Ko objavim novico, lahko pričakujem spletne reakcije svojih znancev in prijateljev. Te bodo po pričakovanjih v glavnem pozitivne: potrdili bodo mojo družabnost, priljubljenost, lepoto, umetniški talent ali karkoli drugega bom že želela sporočiti s svojo objavo. Reakcije bodo po pričakovanjih v glavnem pozitivne, saj to narekuje spletni bonton. 

Posameznikov profil je kot njegova dnevna soba, ki je razstavljena na pogled javnosti. Prav tako, kot ne bi šli k nekomu na obisk na njegov dom, potem pa bi ga v celoti umazali in razmetali, ker se to ne spodobi, ne počnemo česa podobnega tudi na tujih profilih. Če nam kakšna objava ni všeč, je pač ne komentiramo. Prav tako, kot nam kakšen dekor v stanovanju pri prijateljih ni všeč, a ga zato ne vržemo po tleh. Tiho smo, se smehljamo in o grdem dekorju ne rečemo nič. Enako na spletu o kakšni prijateljevi objavi, ki se nam zdi še posebej trapasta, rajši ne rečemo nič. 

Posledica tovrstnega lepega vedenja je, da je avtor objave obveščen o obiskovalcih, ki potrjujejo njegovo ali njeno samopodobo, o tistih, ki so zmajali z glavo in odšli brez komentiranja, pa ne. Asinhrona komunikacija v kombinaciji s tovrstno samocenzuro rodi objave, ki vedno brez izjeme požanjejo samo ploskanje in vzklikanje navijačev. Če sem pred objavo torej nekoliko dvomila o tem, ali sem res tako priljubljena in prefinjena; po tem, ko prejmem veliko pozitivnih komentarjev in všečkov, o tem ne dvomim več.

Posamezniki, ki se ne vedejo po tem nepisanem pravilu in komentirajo tudi takrat, ko jim na duši leži kaj jedkega, so hitro izločeni. Njihovi komentarji so izbrisani ali pa jih nevtralizirajo komentatorji, ki se postavijo v bran lastniku profila. Če se vam to zgodi le kdaj pa kdaj, vam bo spletna skupnost še nekako oprostila vaše pomanjkanje bontona. Če pa je to vaš modus operandi, to najverjetneje počnete iz čiste radosti nad ogorčenjem, ki ga vzbuja vaše početje, in potem se ne smete čuditi, če vam bodo nadeli ime »trol«. 

Biti trol na spletu je nekako tako, kot če bi v resničnem življenju hodili po cesti in mimoidočim delili žaljivke in zmerljivke. Biti spletni trol je torej hud prekršek. Tega statusa si marsikdo ne želi. Zato za seboj na osebnih profilih družbenih medijev ne puščamo jedkih komentarjev in se izogibamo vsebinam, s katerimi se ne strinjamo. 

Pisana darila

Dovoljeni pa so vseh vrst pozitivni odzivi. In ker imajo ti veliko vrednost za posameznikovo samopodobo, smo uporabniki spletnih medijev kmalu ugotovili, da gre za neke vrste medosebno valuto. Vsakič, ko podarim pozitiven odziv na tuji objavi, pričakujem, da bom podoben pozitiven odziv na svoji objavi prejela tudi sama. 

Ustanovitelj transakcijske teorije osebnosti Eric Berne je tako izmenjavo pozornosti imenoval izmenjava potrditev (v angleškem originalu strokes), ki v bistvu pomenijo obojestransko priznanje obeh vpletenih, da obstajata. Ker smo ljudje družbena bitja, je taka potrditev neprecenljive vrednosti za naše psihično zdravje in želja po tem, da prejmemo potrditev, je že od najranejšega otroštva vgrajena globoko v našo podzavest.

Potrditev je torej zelo zaželena in pri izmenjavi gre za logiko dajanja in prejemanja daril. Če gre v nekem odnosu za neenakopravno obdarovanje, kjer eden vedno daje, drugi pa samo prejema, bo šel odnos kaj kmalu rakom žvižgat. Tako se tudi med dvema prijateljema na spletu pričakuje, da bo podarjena pozitivna reakcija na objavo nagrajena s podobno reakcijo na profilu darovalca. 

Več prijateljev ko imaš, več ljudi bo videlo tvojo objavo in več verjetnosti je, da jih bo veliko pozitivno reagiralo nanjo. Vendar pa je treba vedeti tudi to: kdor za svoje objave prejme veliko všečkov, je verjetno zelo velikodušen tudi s svojimi. Veliko všečkov na objavi nekoga, ki ni znana osebnost, je največkrat dokaz, da gre za veliko vrnjenih uslug. 

O všečkih se v javnosti pogosto govori, kot da gre za enote nečesa, kar ima vrednost samo po sebi, kar si vsi želimo. Pozablja pa se, da imajo všečki vrednost predvsem – ali izključno – v smislu potrjevanja konceptov samopodobe, ki so sporočeni v osnovni objavi. Zelo grobo bi torej lahko povzeli, da se vsakdo, ki se močno peha za veliko pozitivnih reakcij na svoje objave, počuti nekoliko neprijetno v svoji koži, všečke pa uporablja kot sredstvo, ki to neugodje začasno odpravlja.

A medosebno obdarovanje s pozitivnimi reakcijami pozna tudi več ravni. Prav tako, kot so darila lahko skromna ali zelo bogata, so pozitivne reakcije lahko formalne ali pa zelo domišljene. Najcenejša in najbolj potrošna roba so v tem smislu prav všečki, ki od darovalca ne zahtevajo prav veliko – samo klik. Če je prijateljstvo trdnejše ali pa začutimo, da je avtor objave še posebej negotov glede svoje samopodobe, se včasih odločimo, da mu pod objavo pustimo bolj dragoceno darilo. Na primer komentar, ki eksplicitno potrjuje vsebino, ki jo avtor objavlja. Še dragocenejše darilo je komentar, ki vsebino potrjuje na humoren način, še najdragocenejši pa je komentar, ki se naslanja na kakšno interno šalo med avtorjem in komentatorjem v povezavi z objavljeno vsebino. 

Če svojim prijateljem redno puščate tovrstne komentarje, v zameno pa prejemate samo všečke, boste kmalu naredili red. Vaša darila bodo povsem presahnila ali pa boste tudi vi postali manj velikodušni. 

Kdo torej sem?

Objavljanje na družbenih medijih je zabavno, ampak dobro izdelana spletna podoba zahteva veliko dela. Treba je ustvarjati vsebine, ki jih objavljamo, razmišljati o njih in jih v glavi pripraviti, treba je obiskati profile prijateljev in znancev ter jim puščati številne pozitivne reakcije na njihove objave, na koncu pa je treba še odgovoriti na komentarje, ki jih spletni znanci puščajo na našem profilu. Če se takega projekta lotimo z vso resnostjo, nam bo naša spletna prisotnost vzela tu in tam deset minut, vsega skupaj pa najmanj štiri ure na dan. Raziskave sicer kažejo, da nam spletni mediji v povprečju vzamejo več kot dve uri na dan, a najbolj uspešni uporabniki porabijo skoraj dvakrat toliko.

Štiri ure na dan, in sicer tudi ob sobotah in nedeljah! Torej 28 ur na teden. To je natančno sedemdeset odstotkov časa, ki ga sicer preživimo na delovnem mestu. Če se vam ta številka zdi visoka in vas je morda presenetila, ste se verjetno vprašali, zakaj to sploh počnemo, ko pa nam vendar potrati toliko časa in čustvene energije. Glavni motiv je prav upravljanje s samopodobo. Lepa spletna podoba je relativno lahko dosegljiva in v odsotnosti aktivno sovražnih obiskovalcev profila nam naša spletna podoba lahko res bistveno olepša našo samopodobo. 

Vendar pa je treba biti pri tem nekoliko pazljiv. Če smo si zaželeli na spletu ustvariti preveč popolno podobo, ki je v jedru sprta z našim resničnim jazom, potem jo bo težko vzdrževati. Sebki iz najlepšega profila so sprejemljivi, povsem retuširane slike, na katerih ste nerazpoznavni in ste videti kot maneken, pa ne. Prav tako ne boste nikogar preslepili, če ste na spletu izjemno prijazni, v živo pa prepirljiva tečka.

Kakorkoli že oblikujete svojo spletno osebnost, pazljivi morate biti le, da je konsistentna. Če se bi torej radi predstavili kot družabna žival, ki vse vikende prepleše in je jedro vsake zabave, potem vam odsvetujem objave, ki niso v skladu s to iluzijo. Vaši spletni prijatelji bodo hvaležno sodelovali pri vašem ustvarjanju spletne identitete, vendar od njih ne smete zahtevati preveč. Če boste vedno sporočali približno enako vsebino o sebi, bodo velikodušni z všečki. Nenadna in presenetljiva odstopanja od običajne zgodbe pa utegnejo biti nadležna, saj od bralcev zahtevajo preveč emocionalnega in intelektualnega napora, če želijo na objavo reagirati. Zato bodo reakcije izostale in ves vaš trud bo zaman.

Samovšečnost ali ranljivost?

Spletni profili, ki ne pripadajo ljudem, ki se preživljajo s svojo lepoto, a kljub temu kar kipijo od lepo pripravljenih sebkov s številnimi všečki in komentarji, so torej precej očitna osebna izkaznica nekoga, ki močno dvomi o svoji (bodisi notranji ali zunanji) lepoti. Tako močno dvomi, da je pripravljen več kot štiri ure dnevno posvetiti aktivnostim na družbenih medijih samo zato, da bi se počutil nekoliko bolje v svoji koži. 

Zato se zdi še posebej nepravično, kadar take uporabnike spletnih medijev razglasimo za samovšečneže, ki najbolj uživajo v pogledu na lastno podobo. V bistvu gre za precej bolj ranljive osebe. Preden torej cele generacije, ki rade objavljajo svoje sebke, razglasimo za trapaste narcisoidneže, pomislimo na to, da imamo opravka s celotno generacijo, ki se počuti slabo: ki si ni všeč, ki misli, da so drugi v vsem boljši, in ki se s tem močno obremenjuje. 

Zato nas ne sme presenetiti uspeh super simpatične in nadarjene Lizzo, ki s svojo glasbo in vizualno podobo sporoča predvsem moč brezpogojnega samosprejemanja. Pri tem je tako pogumna in brez zadržkov, da je tako rekoč čez noč postala idol celotne generacije. Generacije, ki se je zasitila neprestanega pehanja za občutkom, da imajo pravico obstajati tudi v svoji ne povsem popolni različici. Lizzo pravi, da smo vsi super in da imamo vsi pravico razkazovati svojo nepopolnost, ker smo ravno v svoji nepopolnosti povsem popolni. Res lepo sporočilo, ki si ga lahko vzamemo k srcu tudi starejše generacije.

Podobno nas ne sme presenetiti niti uspeh spletne aplikacije Tik Tok, kjer se je našla generacija Z. V nasprotju s polikano in na videz popolno resničnostjo Instagrama je Tik Tok zavetje simpatičnega, nesmiselnega hecanja, kjer ni lepo in popolno prav nič. Čim bolj duhovito, absurdno ali grdo v smislu razkrivanja neolepšane resničnosti, toliko boljše. Dnevne sobe so majhne in nepospravljene, nogavice imajo umazane podplate, šale so nesmiselne, a domiselne in nastopajoči se trudijo posneti svoj najbolj neprivlačni profil. Neolepšana resničnost in iskrenost imata tu visoko vrednost.

Lepo je videti mlade odrasle, ki jemljejo svojo ranljivost in nepopolnost v svoje roke in gradijo samopodobo, vključujoč tako lepe kot manj lepe strani svoje osebnosti in resničnosti. Zdi se, da smo z generacijo Z uporabniki družbenih medijev končno odrasli in jih začeli uporabljati tako, da nam koristijo in pomagajo krepiti občutek osebne zaokroženosti.

Članek je bil objavljen v reviji Gea (februar 2020)

Več o reviji Gea >